Ljudje smo odvisni od tega, kako in s čim se prehranjujemo. Zato ni nič čudnega, da se znanstveniki  zelo zagnano posvečajo tej temi, še posebej v razvitih okoljih, kjer se je v zadnji polovici prejšnjega stoletja 
jeziček na tehtnici prevesil od pomanjkanja k preobilju.

Jeziček na tehtnici ima lahko simboličen pomen, lahko pa tudi povsem konkreten. Veliko ljudi v razvitih državah je predebelih, kar je velika socialna in zdravstvena težava.

apetit-nas-vsakdanji

Prehranjevanje in metabolizem sta zapletena procesa, ki ju uravnavajo naši možgani. Svoje zakonitosti začneta dobivati že v zgodnjem otroštvu in jih ni mogoče spraviti v preprosto formulo, ki bi veljala za vse ljudi.
Ljudje so že nekdaj imeli zelo zapleten odnos do hrane, saj jih je ohranjala pri življenju.

V telesu poteka vrsta samodejnih funkcij, s hranjenjem pa je drugače. Nanj lahko vplivamo, tako kot na spolnost. Oba procesa sta potrebna, da se biološka vrsta ohranja. Zato je narava poskrbela, da se nobenemu ne moremo odreči. 


V človeški zgodovini je preobilje hrane povsem nov pojav. Neomejene količine hrane in njena lahka dosegljivost niso bile predvidene. Učinki preobjedenosti so zato močnejši, kot bi pričakovali, in prinašajo vrsto nevarnih posledic, od povišanega krvnega tlaka do kopičenja holesterola v ožilju.

 

Zakaj je apetit tako močan dejavnik?

Če bi bil odgovor preprost, bi ga že našli. Na apetit vplivajo tako rekoč vsi čuti, od vonja do okusa, videza, možganskih procesov, kemije, presnove in, kar je najbolj zapleteno, psihologije. Vse te elemente mora znanost povezati v en odgovor. V številnih laboratorijih raziskujejo povezavo med naštetimi dejavniki.

Proučujejo tudi vpliv genetike in zgodovine prehranjevalnih navad. Težava je namreč resna in vse več ljudi zaradi njenih posledic izgublja življenje, trdi David Cummings, profesor medicine z univerze v Washingtonu.

Debelim ljudem je lahko v tolažbo, da bi jih predniki občudovali, saj nekoč hrane ni bilo v izobilju. S tem je povezan tudi zapoznel občutek, da smo siti, kot da bi si morali v telesu pripraviti zalogo za obdobje, ko ne bo hrane. A zdaj do tega ne prihaja, ampak je pri vsakem obroku hrane v izobilju.

Telo se proti debelosti sicer bori z izgorevanjem maščob, a s tem bi morala biti povezana večja telesna dejavnost, kar pa sodobnemu človeku ne ustreza. Prehranjujemo se v ustaljenem ritmu urnikov, kar še dodatno spodbuja potrebo po hrani ob določenih urah.


Znanstveniki so odkrili hormon gerlin, imenovan tudi hormon lakote, ki spodbuja potrebo po hrani. Sproža ga lahko že vonj. Ko pride v možgane, se poveže s centrom, ki uravnava presnovo, in povzroči, da se mu možgani tako rekoč prepustijo. Mogoče ga je izmeriti v krvi in Cummings je odkril, da ga je pred ustaljenimi obroki več.

Ena od študij, narejenih v Italiji, tudi ugotavlja, da je raven tega hormona konstantno visoka pri osebah z anoreksijo. To potrjuje, da gerlin uravnava apetit, kadar želimo jesti ali kadar zavračamo hrano. A proces je povezan še z drugimi snovmi, ki se sprožajo med presnovo in pošiljajo v možgane sporočila o tem, da smo siti, zadovoljni ali že preobjedeni, hkrati pa uravnavajo energijsko razmerje v telesu. Brez njih bi le težko nehali jesti.

 

Pomembno odkritje, ki pa še ni rešitev

Pomemben je še en hormon, ki so ga odkrili leta 1994 in se imenuje leptin. Proizvaja se neposredno v telesni maščobi. Več kot imamo maščobe v telesu, več je tega hormona.
Odkritje bi bilo revolucionarno, če bi –  pomagalo. A stvari so zapletene in nekateri ljudi ne reagirajo na zviševanje ali zniževanje ravni tega hormona.

Po 13 letih preučevanja so znanstveniki ugotovili, da so nekateri ljudje po daljšem obdobju debelosti postali, poenostavljeno rečeno, odporni proti hormonu. Ob tem so odkrili še vrsto drugih kemičnih snovi, ki vplivajo na presnovo.


Vedno znova se je treba vrniti tudi k prehranjevalnim navadam. Raznolikost prehrane je pri tem zelo pomembna. Tudi če zadovoljite potrebo po beljakovinah in se nasitite z mesom, boste še vedno čutili, da imate v želodcu po obilni večerji dovolj prostora za sladico. 
Apetit je torej bolj zapleten, kot si predstavljamo. Oblikujejo ga naše navade, ki imajo izhodišče v daljni preteklosti človeštva in rešitev, morda, nekje v prihodnosti, ko bomo procese v telesu poznali natančneje.