Prvi meseci ob prihodu novorojenčka


prihod novorojencka
 
Mnogo edincev, ki niso imeli brata ali sestre, se spomni, kako so si v otroštvu želeli prijatelja za igro, zaupnika, pajdaša, ki kljubuje starševskim zahtevam, in pozneje v odraslosti sopotnika, ki te pozna že skorajda vse življenje, ki ima podoben glas, način govorjenja, ponotranjene enake vrednote in isto družinsko popotnico. Lepo je imeti skupne korenine in lepo je imeti nekoga, ki pozornost staršev preusmeri od tebe nase. Pa ne vedno, le tu in tam – da malo svobodno zadihaš; zdaj, ko nisi več edini 'starševski projekt', in ravno prav, da vsake toliko časa malo podvomiš o lastni vrednosti in razmisliš, zakaj je (in zakaj ni) dobro biti ti ter kaj lahko v zvezi s tem narediš.
 
Skrito darilo
 
Kako zanimivo, da se eno največjih daril, ki jih sorojenca podarita drug drugemu, skriva prav tam, kjer sprva najbolj boli – v občutku, da izgubljaš ali se boriš za starševsko pozornost, naklonjenost, podporo. V spoznanju, da za svoje starše nisi (več) 'edino sonce' in edini človek, za katerega bi dali in naredili vse, se skriva večje bogastvo, kot se dozdeva na prvi pogled. 
•Nekatere otroke 'izguba' osvobodi in postanejo bolj sproščeni, navihani, razigrani, nagajivi in preprosto svoji. Nehajo se tako silno truditi, da bi naredili vse tako, kot je prav. Končno si drznejo preveriti, kje so starševske meje. 
•Drugim se svet poruši skorajda do temeljev. Nemoč in stiska pa postaneta tako veliki, kot bi doživeli ločitev ali smrt staršev. Ti otroci veliko jočejo in se izgubljajo v žalosti. 
Če so prvi že prejeli svoje 'darilo', ki je prišlo v obliki razbremenitve starševskih pritiskov, pričakovanj, ambicij in projekcij, ki drug za drugim narekujejo, kaj vse moraš biti in postati, je naloga staršev, da toliko bolj poskrbijo za druge – tiste, ki so se znašli na dnu in se morajo na novo sestaviti ter poiskati svojo vrednost. Ali jim bo to uspelo (in kako hitro), je odvisno zlasti od starševske zmožnosti, da se soočijo z otrokovimi neprijetnimi občutki (jeze in žalosti). Če so starši pri tem uspešni, je bilo ne samo prvorojencu, ampak kar vsej družini izročeno tudi drugo skrito darilo – tako, ki družino in posameznike znotraj nje ohranja psihosocialno zdrave (v dobrem in slabem).
 
Vljudna govorica in nevljudni občutki
 
Petletnica poučuje prijateljico, ki bo kmalu postala velika sestra: 
''Ko dobiš bratca, ne rečeš: 'Kako je grd in smrdi po bruhanju', ampak rečeš: 'To je moj luštkani bratec'.''
Odraslim bi bilo sila všeč, da bi starejši otrok ne samo previdno izbiral svoje besede, ampak tudi svoje občutke in čustva; tako ne bi bil jezen, žalosten in prestrašen, da bo morebiti izgubil vso ljubezen in pozornost staršev, ki so bili do tistega dne samo njegovi, ampak bi se veselil, do konca sveta – da je v njegovo življenje vstopil nekdo, ki se ga bo iskreno lahko veselil šele čez dobre pol leta.
''Ko se bratec začne po kolenčkih plaziti in jesti kašico, takrat je lepo imeti bratca. Še smeje se ti, ko mu delaš obrazke.''
Starejši predšolski otrok morda že zamolči eno ali dve 'neprimerni besedi' (na primer; ''Kako neumen je ta dojenček, ki ves čas joka!''), a čustev ne gre tako zlahka brzdati. In tako je tudi prav. 
V sodelovanju z odraslim svetom, ki se neskončno veseli prihoda novega družinskega člana, starejši otroci mnogokrat vljudno zadržijo svoja čustva in jih izživijo ob drugi priložnosti in takrat, ko je dovolj varno, ali pa takrat, ko ne vzdržijo več – te močne sile, ki kliče po kričanju in solzah. Običajno se to zgodi pri oblačenju, hranjenju in vseh drugih 'opravilih', ko si starši še kako želimo, da bi otrok sodeloval. 
 
Priznajte, da mi ni lahko!
 
''Ko dobiš bratca, ti je včasih lepo, včasih pa slabo. Malo pomaga, da dobiš veliko daril in greš na kakšen izlet.''
Kaj vse naredijo otroci v jezi in besu, ker se ne počutijo dovolj vredne za svoje starše, je zgodba o 'ljubosumju' mnogih družin. Brcanje, ščipanje, grizenje tako staršev kot sorojencev nas ne presenečajo tako zelo. O tovrstnih odzivih namreč priča mnogo  družin. 
Mamica dveinpolletne deklice s solzami v očeh pripoveduje, kako je starejša hčerka pri opazovanju previjanja dojenčico nenadoma boksnila v obraz.
Sprejemanje otrokovih neprijetnih občutkov kot 'običajnih in pogostih' pa ne pomeni, da se  odrasli nanje zmoremo tudi primerno – zdravo – odzvati. Razlogov je več: od tega, da gre za dejanja, ki v nas vzbudijo silno jezo, in na drugi strani dejstva, da smo tako polni radosti in občutkov sreče, da se le stežka vživljamo v otroka, ki čuti drugače, ter si bržkone želimo, da se 'nesreča' konča in zaživimo kot srečna družina.
Roko na srce, tudi v trenutkih, ko nismo pod vplivom hormonov sreče, odrasli težko (ali še teže) sprejemamo otrokova neprijetna čustva. V vsakem staršu je namreč 'vrojena ambicija', da bi bil njegov otrok srečen.
V prvih tednih po drugem porodu mamica ob izbruhih starejšega otroka večkrat potoži: ''Ali se imamo prosim lahko radi. Tako sem srečna, imam vaju – oba. Želim si le to, da bi se imeli lepo.''
Otrok, ki ob prihodu dojenčka v družino občuti večinoma jezo, žalost, strah, potrebuje ob sebi odraslega, ki ni samo neizmerno radosten. Očka, babica, dedek, teta … kdor koli od (sočutnih) odraslih, ki stopijo v stik z otrokom in znajo ubesediti otrokova čustva ter mu hkrati ponudijo čas in prostor, da lahko svoje občutke prejoka, izkriči ali o njih spregovori (brez nevarnosti, da jih bo kdo skušal potlačiti ali spremeniti v veselje in radost, še preden nastopi čas za to), je vreden veliko več kot vsi tisti, ki skušajo velikega brata ali sestro spraviti v 'dobro voljo' s povzdigovanjem, hvaljenjem in manipulacijo v smislu: ''Ne jokaj, no, zdaj si ti ta velik/-a!''