Zadnjič me je nekdo prosil za pomoč. Njegova zgodba je verjetno podobna marsikateri ljubezenski zvezi. Začenja se z zaljubljenostjo, ko pa ta mine, se, namesto v ljubezen, spremeni v obremenitev. Kako iz take zveze? Vedno je najprej odgovor: »Nikogar nočem prizadeti!« In potem se partnerstvo nadaljuje. Ne glede na to, ali se vprašamo, ali smo zadovoljni s tem, kar imamo, najprej pomislimo na materialno plat. Da, v skupnem partnerstvu smo lahko skupaj veliko ustvarili. In takrat v preteklosti smo imeli podporo, kar nam je bilo tudi samo po sebi umevno ... Vendar, kaj pa danes? Ljubezni ni, včasih še spoštovanja ne. Je samo začarani krog, v katerem smo. Podoživljamo prepire, obupno si želimo miru, tega pa ne najdemo. Izhod?


depresija

Pravzaprav – po resnici povedano, nobenega jamstva ni, da nam bo partnerstvo uspelo, če se ne bomo trudili zanj. In kako zelo je pomembna ljubezen spoznamo takrat, ko se odtujimo od partnerja. Ko nenadoma občutimo, da sploh ne vemo, kaj in na kakšen način bi mu lahko kaj dali. Ker pride do tega, da je večno nezadovoljstvo tam, kjer bi morali biti popolna podpora in ljubezen.

Počutimo se izgubljene. Najprej se tolažimo, da bo že minilo. Spomnimo se tudi na kak zakon, ki že dolgo traja in pomislimo, da pa že "mora tako biti!", da moramo potrpeti in da bo nekoč bolje ...
Kaj pa, če nikoli ne pride do boljšega odnosa? Kaj pa, če smo samo zato skupaj, ker pač moramo biti? Otroci in veliko dolžnosti. Borba za vsak dan ... Delo in računi, nič veselja ... Vse je samo dolžnost. In potem vprašanje: »Kdaj smo kaj naredili zase?« Leta minejo, pozabili smo, da živimo. Utrujenost in nenadoma - bolezen. Je to prihodnost? Je bila to želja, da ohranimo celico družine za vsako ceno? Zato, da nam ne bo družba oponesla: »Ja, ti pa nisi naredil dovolj za svoje!« Očitek? Hm ... slaba vest ... Sebičnost in slaboumnost osebe, ki si vzame čas zase, ki razmišlja drugače? Neumnost!

Da, v sebi vemo, da imamo poslanstvo tudi do sebe.  Da, za to je potreben pogum. Pa ga imamo? Kako dolgo bomo zbirali pogum, da se bomo znali odločiti prav? Živimo v lažeh. Da, ker nam to ustreza. Dober izgovor, da ne ukrenemo ničesar. Pač nam ustreza igranje mučenika. Le zakaj ne? Tako smo vsaj v centru pozornosti. Nekomu smo se zasmilili! Nismo pa pomislili na to, da smo pri usmiljenju uporabili aduta – imamo vsaj čisto vest, ker se drugim smilimo, saj smo res mučeniki. In nam takšno stanje povsem odgovarja.

Torej, kaj lahko storimo? Najprej se za trenutek umirimo. V svoje srce prikličimo mir, tišino in se poglobimo vase. Stavek: »Želim biti srečen/ srečna« naj prinese toplino in udobje v našo dušo. Predstavljajmo si življenje, kakršnega bi radi živeli. In naša želja je biti SREČEN IN LJUBLJEN. Torej, imamo MOČ, da to lahko dosežemo. Začnimo že danes živeti drugače. Posvetimo si čas, ki nam pripada, da se spočijemo od negativnih misli. Spoznajmo se in se vzljubimo. Če nam je do našega partnerstva – prisluhnimo sebi. Je še dovolj močna želja, da dosežemo sožitje? Začnimo se pogovarjati o sebi in pustimo partnerju, da pove svoje. Vzemimo si čas za romantiko. Mogoče je, da ni še vse izgubljeno.
Če pa je, potem se obrnimo v življenje in obrnimo nov list. Naj ostane prijateljstvo in nov začetek. In pomnite – KDOR IŠČE, TA NAJDE!