Kaj je smisel skoraj do konca izžetih, shiranih deklet, ki paradirajo po modnih pistah v največjih modnih prestolnicah po svetu? Kaj je smisel štrlečih reber,  prsi – ki jih pravzaprav ni,  upadlih obrazov in koščenih kolen,  ki se prodajajo kot »lepe« in milijonom deklet po vsem svetu ustvarjajo manjvrednostne komplekse?

suhe punce


Dobro vprašanje.  Tekom zgodovine se kot nekaj »lepega« kosti nikoli niso častile; vsaj na človeškem telesu ne.  Vedno so bila bolj ali manj v modi oblazinjena dekleta,  ki so že s svojimi oblinami napovedovala,  da bodo njeni potomci krepki in zdravi.  Prva,  ki je prebila led in postala prva medijsko in javno oboževana suhica,  je bila angleška Twiggy.  Znana je bila po svoji deški postavi in punčkastem obrazu,  ki sta z njenim pojavom na modni sceni postala ideal ženske populacije v šestdesetih letih.  Imela je dolge noge,  malo prsi in široka ramena – vse to je bilo označeno kot popolno tudi s modne avtoritete Vogua v tistem času.  In tako je bil prodor popoln - prvič v zgodovini se je častilo vitko,  skorajda deško telo brez ženskih oblin.
 
Stanje slabih 40 let kasneje ni nič drugačno; modne piste so polne (pre)suhih deklet,  ki prekašajo celo slavno Twiggy.  Dober pokazatelj trenutnega stanja v družbi je denimo nedavno opravljena ameriška raziskava o prehranjevalnih motnjah,  ki je pokazala,  da se vsaj ena izmed štirih študentk poslužuje nezdravih metod hujšanja – mednje štejemo izpuščanje obrokov,  obsedenost s telovadbo,  uporaba odvajal ter bruhanje.  Kar se tiče hujšanja se je znižala tudi starostna meja – raziskava je namreč zabeležila,  da je bilo 35 odstotkov deklet med 6 in 12 letom že vsaj na eni dieti.  Podatki so vsekakor zastrašujoči,  kljub temu pa se je potrebno vprašati,  kdo pravzaprav producira takšno stanje v družbi? Glavni krivec so seveda mediji. 

Mediji propagirajo izklesano,  upadlo,  nenormalno vitko telo brez grama odvečne maščobe.  Ker se to pojavlja na naslovnicah,  nam pade v oko tako ali drugače.  To »lepo« telo se predstavlja v člankih,  ob katerih najdemo napotke za hujšanje.  To isto »lepo« telo se reklamira povsod in nam obljublja,  da bomo s takim telesom šele zares srečne.  To telo je tako težko dosegljivo kot nekaj skorajda nemogočega; že zaradi konstrukcije telesa,  ki so od posameznika do posameznika različne.  Vendar,  to telo je POPOLNO.  In ženska populacija stremi k svojemu idealu skoraj tako slepo,  da ne vidi,  da si prav to svoje telo – ki sicer ni tako popolno,  istočasno uničuje.  Vendar ona sama tisto telo hoče,  ker je tisto zares »lepo« telo. 

Ženske brezglavo hitimo za ideali,  ki nam jih propagirajo mediji in v istem trenutku pozabljamo nase.  Koliko zdravo je pravzaprav biti človek s štrlečimi kostmi in upadlimi ličnicami? Koliko zdravo je jesti enkrat na dan? Odgovor je v obeh primerih nikalen.