Kakor v večini razvitih držav, je tudi v Sloveniji rak dojke najpogostejši rak pri ženskah. Vsak peti primer raka je rak na dojki. Izjemno redko se bolezen pojavi pred tridesetim letom, tri četrtine žensk zboli po petdesetem letu.

Značilno za raka dojke je, da se razvija počasi in ob pravočasnem in pravilno izbranem zdravljenju danes velika večina bolnic ozdravi. Verjetnost ozdravitve je kar 70- do 80-odstotna.

rak-dojke

Ali sem v tvegani skupini?

Navajamo nekaj dejavnikov, za katere so strokovne raziskave pokazale, da povečajo verjetnost za bolezen:

Starost: Največ primerov bolezni se odkrije med šestdesetim in sedemdesetim letom starosti, življenjska doba pa se podaljšuje. Napoved slovenskega registra raka se celo glasi, da bo verjetno kar 6,4 odstotka deklic, rojenih leta 2001, kar pomeni ena do šestnajstih, do petinsedemdesetega leta starosti zbolela za rakom dojke.

Reproduktivni dejavniki: Nerojevanje, pozni prvi porod (po tridesetem letu), majhno število otrok in obdobij dojenja, daljše nadomestno hormonsko zdravljenja z višjimi odmerki hormonov in kontracepcija, še posebej pred prvim porodom - vse to so dejavniki, ki zvišajo tveganje za raka. Vsak od njih sicer malo, vendar pa smo upravičeno zaskrbljeni, če posamezna tveganja seštejemo. In sodobna ženska pogosto živi s seštevkom vseh.

Predhodni rak dojke: Ženske, ki so se že zdravile zaradi raka dojke, so dva- do trikrat bolj ogrožene, da bodo ponovno dobile raka, bodisi na isti dojki, če ni bila operativno odstranjena, bodisi na drugi.

Nekatere benigne spremembe v dojki: Ogroženost je odvisna od vrste sprememb in je največja pri tistih z atipično hiperplazijo.

Rak dojke v družini: Ženskam, pri katerih  je sorodnica prvega kolena (mati ali sestra) zbolela za rakom dojke, grozi dva- do trikrat večja nevarnost, da bodo zbolele tudi same. Nevarnost je večja, če sta mati ali sestra zboleli mladi in/ali na obeh dojkah. Tako je sorodnica bolnice, ki je pred menopavzo zbolela za rakom obeh dojk, kar devetkrat bolj ogrožena. Pri nas imajo ženske z visokim tveganjem možnost genetskega svetovanja in zgodnjšega pregleda z mamografijo, ki se sicer priporoča in krije s strani z zavarovalnice ob petdesetem letu.

Starost ob prvi in zadnji mentruaciji: Z rakom dojke so bolj ogrožene ženske, ki so dobile prvo menstruacijo pred enajstim letom, izgubile pa so jo po petdesetem letu.

Kontracepcijske tablete zmerno povečajo nevarnost za raka v obdobju njihovega jemanja, zdravljenje menopavznih težav z nadomestnimi hormoni pa še po več letih jemanja. Ženskam v menopavzi, ki imajo večje tveganje za raka na dojki, zdravniki priporočajo temeljit razmislek o hormonskem nadomestnem zdravljenju. Pacientka najbolje pozna svoj življenjski slog in lahko sodeluje pri odločitvi. Odločijo naj se za čim krajše zdravljenje s čim manjšo vsebnostjo hormonov in strokovni nadzor pred, med in po zdravljenju. Tudi kontracepcija naj ima nizke odmerke hormonov.

Debelost: Je pomemben dejavnik tveganja po menopavzi, ker v maščevju nastajajo spolni hormoni.

Alkohol: Mnenja o alkoholu so deljena; nekatere raziskave kažejo, da kozarec vina dnevno zniža tveganje, spet druge, da so ženske, ki dnevno popijejo od 30 do 60 gramov alkohola, 1,4-krat bolj ogrožene kot abstinentke.

Dejavniki, ki zmanjšajo nevarnost za raka dojke:

Dojenje: vendar le, če ženska doji dlje kakor eno leto.

Število porodov: vendar le, če ženska rodi najmanj petkrat.

Telesna dejavnost: pri odraščajočih deklicah telesna dejavnost povzroča poznejšo menarho, v odraslem obdobju pa omogoča, da telo vzdržuje energijsko ravnovesje in normalno telesno težo, s tem pa naj bi posredno vplivala tudi na ogroženost.

Hrana z veliko antioksidanti naj bi nekoliko znižala tveganje za določene vrste raka. Znano je denimo, da za rakom manj zbolevajo ljudje v mediteranskih krajih, nikakor pa ne moremo s hrano zdraviti raka.

Mit o raku

Raka ne moremo zdraviti z optimističnim pogledom na življenje. Ni pošteno razglašati, da je nekdo s pravim življenjskim slogom ozdravil raka, kajti tako položimo breme na pleče najtežjih bolnikov, pri katerih zdravljenje ni bilo učinkovito, češ da niso bili dovolj psihično močni. Takšen odnos do bolnikov je krivičen in je posledica nevedenja, da so različne vrste raka različno agresivne.

Slogan onkološkega društva se glasi: Ni vsem zmagovalcem ime Lance Armstrong! Kolesar je imel visoko ozdravljivega raka na testisih in njegova zgodba morda ne bi imela tako srečnega konca, če bi zbolel denimo za nevarnim rakom na pljučih. Zelo pomembno pa je aktivno sodelovanje pri zdravljenju in pozitiven pogled na prihodnost, to pa pri zdravljenju zelo pomaga!