meditacija

Meditacijo lahko najširše prevedemo kot kultiviranje našega uma in duha, dobri poznavalci te prakse pa bi dejali, da gre za kompleksno pozitivno spremembo osebnosti in njenega gledanja na stvari in svet, ko trpljenje nadomestimo z ljubeznijo do življenja in postanemo prijazno ljubeči.

 

‘’Oh, spet to ‘bluzenje’,’’ boste rekli, ‘’spet reklamiranje te od življenja oddaljene in nerazumljive duhovnosti?!’’ Sama sem bila dolgo vodilna sila med tistimi skeptiki, ki so se že ob omembi nekajminutnega sedenja in ‘kao zrenja’ v svečo ali ostale vire svetlobe začeli posmehovati in dajati ironične pripombe o velikem brezdelju.

Še koreografije posmeha smo si izmislili, če smo slišali mrmranje manter. Ne samo da smo začeli obračati in zavijati oči in viti roke, norčevali smo se iz tako imenovanih ‘z Vzhoda poklicanih’, ki naj bi razširjali svojega duha in preobražali razum. Nekateri so se ujezili samo ob omembi meditacije in se spraševali: ‘’Kako zmorejo nekateri ure in ure nepremično sedeti in vztrajati v svoji prazni glavi?! Naj primejo lopate in posadijo nekaj krompirja, saj bomo imeli vsi, predvsem pa oni, več koristi in uspeha,’’ smo govorili. 


V svoji nevednosti smo na drugi strani občudovali tibetanske menihe, ki zmorejo vztrajati v meditativnem stanju nekaj dni in se brez hrane in vode energetsko preroditi na telesnem in duhovnem nivoju. Fascinirani smo prebirali in odprtih ust gledali, kako negibno in brez vidnih znakov trpljenja prenašajo lakoto in bolečino. Občudovali smo tibetanske zapornike, ki so brez sovraštva z radostjo in mirnostjo govorili o Kitajcih po tridesetletnih zapornih kaznih in težkem maltretiranju.

Čudili smo se, da so v Indiji in Daljnem vzhodu ljudje, katerih telesa se po smrti ne spremenijo ter ne kažejo niti najmanjših znakov razpadanja po nekaj dneh, kar mnogi pripisujejo njihovi večdesetletni praksi meditiranja. Menili pa smo, da temu botrujejo bistveno drugačne okoliščine in pogoji, predvsem pa njihova vera, ki naj bi omogočala tamkajšnjemu človeku tako mogočno transformacijo.

Zahodnemu človeku pa meditacija nikakor ne more prinesti nobene prednosti, smo govoričili, saj ne verjame budističnemu učenju, niti ne more dojeti nobene kulturne vrednote Daljnega vzhoda. Da gre za zapravljanje časa s praznim zijanjem in sedenjem, medtem ko je ogromno drugega, bolj pametnega dela, mnogi ponavljajo še danes. Mene pa je sram  zaradi lastne omejenosti in grozljive preproščine in neštetokrat sem se v zadnjih letih dejansko in v mislih opravičila ljudem, ki so v svojem hrepenenju po bolj plodovitem življenju že pred desetletji meditirali.
 
Znanstveno dokazano
Ne prepriča nas vedno lastna izkušnja, čeprav je gotovo za vsakega zahodnega človeka, ki je močno osredotočen nase, prav ta najbolj (ali celo edina) verodostojna. Prepričati so nas morali ljudje, ki kljub težkim izkušnjam ali boleznim izžarevajo mir in zadovoljstvo, ljudje, ki svoje tegobe premagujejo z neverjetno (vsaj navidezno) lahkotnostjo in ki kljub vsemu dobro voljo prenašajo na vse ljudi okoli sebe.

Z znanstvenimi in statističnimi metodami so potrdili, da dolgoletni praktiki meditacije uspejo pospešiti delovanje v tako imenovanem levem predfrontalnem korteksu, kjer so našli centre za pozitivna čustva, kot sta veselje in entuziazem. Pri opazovanju možganov z elektroenceflogramom in funkcionalnim magnetno resonančnim slikanjem (fMRI) je pri meditatorjih dokumentirana tudi upočasnitev delovanja amigdale, kjer je center za čustvovanje (predvsem strah in jezo) ter negativno čustvovanje.

Z meditacijo se zagotovo v daljšem časovnem obdobju osvobodimo za zdravje škodljivih čustev, kot so, sovraštvo, zavist, strah, jeza, obsesivne želje. Prav tako so našli dokaze, da dolgoletno meditiranje upočasni zmanjševanje in krčenje telomeraze (ki je na koncu kromosomov), in tako lahko trdimo, da se z meditiranjem počasneje staramo.

Meditacija je torej ena izmed najbolj učinkovitih in plodovitih tehnik in metod za odpravljanje mnogih čustvenih in fizičnih težav. Hkrati je več kot 2500 let stara vzhodnjaška praksa tudi sproščanje, umirjanje in razširjanje zavesti in znanstveno je dokazano, da ima vsestranske dobrodejne vplive na človekovo psiho in fizično zdravje. Ob tem je treba poudariti, da govorimo o meditaciji kot o trdem in vsakodnevnem delu in da ne gre zgolj za udobno sedenje v sencu drevesa med napornimi vsakodnevnimi obremenitvami, pravi Matthieu Ricard. Vsi mojstri meditacije poudarjajo, da je tudi meditacija vztrajno razvijanje in utrjevanje naših notranjih sposobnosti, ki zahteva našo popolno predanost in – še enkrat –  vsakodnevno, četudi petminutno vajo.

Z raziskavami na možganih začetnikov so opazili spremembe v delovanju le-teh, že po štirinajstih dneh redne polurne meditacije.

Zdravilna moč meditacije
Še bolj pa so fascinantni dokazi o zdravilni moči meditacije, ki so jih v zadnjih dveh desetletjih zbrali v medicini oziroma na Univerzitetni kliniki za redukcijo stresa v Massachusettsu. Izsledki nedvomno potrjujejo plodovit vpliv meditacije na človekovo zdravje in počutje.

Več kot 2500-letno prakso vzhodnjaških meditatorjev (brez kakršnekoli filozofije ali verskih vsebin) uporabljajo za zdravljenje težkih kroničnih bolečin, skupaj z medicinsko obravnavo bolezni. Zdravniki so ugotovili, da se bolniki, ki poleg klasičnega zdravljenja pod njihovim vodstvom vsaj tri mesece uporabljajo meditativno tehniko, ki jim je najbolj všeč, bistveno laže spoprijemajo z boleznijo kot  bolniki, ki so podvrženi samo medicinskemu tretmaju. Bolniki sami so poročali o novih občutkih pri doživljanju svojega telesa in bili navdušeni nad blagodejnim vplivom, ki ga prinese dihanje.

Bolniki skozi meditacijo dojamejo, da niso zgolj trpljenje in bolečina in da zmorejo svoje telo ločiti od misli na bolezen. Poročajo tudi o zavedanju toka misli, ki jih v procesu meditacije kmalu uspejo ločiti od svojega telesa in se tako osvoboditi tudi nenehne zaskrbljenosti zaradi bolezni. Po dveh letih je kar 86 odstotkov bolnikov (od skupaj 1155) vsakodnevno vztrajalo v meditaciji in po meritvah rezultatov so ugotovili, da so se kar za  25 odstotkov  zmanjšali znaki bolečine. Ob tem je treba poudariti, da so omenjeni bolniki trpeli bolečino povprečno kar 11 let in da pred meditacijo svojih bolezenskih znakov niso uspeli z ničimer olajšati. Psihične težave – tesnobnost, jeza, depresija ali zamišljanje, da je telo v slabšem stanju, kot je v resnici bilo –, so se pri meditatorjih zmanjšale kar za 32 odstotkov!

Poznate pot do sreče?
Raziskovalci so ugotovili, da je meditacija povzročila spremembe tudi na ostalih nivojih osebnosti – predvsem je vplivala na bolnikovo sposobnost premagovanja stresa. Pri merjenju osebnostnih dejavnikov so ugotovili, da je narasla njihova odpornost proti stresu in da zmorejo z veliko mirnostjo preživeti, zavedajoč se zelo težkih okoliščin.

Podobne lastnosti so našli tudi pri preživelih v nemških koncentracijskih taboriščih. Druga dva osebnostna dejavnika, ki so ju merili pri bolnikih, sta sočutje in sposobnost lastne koherentnosti – to je lastnega zavedanja in razumevanja situacije, v kateri so se znašli. Presenetilo jih je, da so se bolniki zavedali grozovitosti lastne izkušnje in svoje sposobnosti spoprijemati se z njo in da se je po dveh letih ta sposobnost pri meditatorjih povečala kar za 7 odstotkov. 


Z gotovostjo lahko trdimo, da je meditacija tudi pot k večji in popolnejši sreči, pa četudi s posmehom gledate že na samo besedo sreča.

NASVET TIBETANSKEGA MENIHA IN BIOLOGA MATTHIEUA RICARDA, KAKO ZAČNEMO MEDITIRATI

Ne glede na zunanje okoliščine vašega življenja, so globoko v vas vedno potenciali za razcvet. To so potenciali za ljubečo prijaznost, sočutje in notranji mir.

Potrudite se priti v stik z njimi in izkusite te potenciale, ki so vedno prisotni – kakor gruda zlata v vašem srcu in umu. Te potenciale morate razvijati zato, da bi dosegli bolj stabilen občutek zdravja, varnosti, sreče in zadovoljstva. Kakorkoli, to se ne bo zgodilo samo po sebi. Treba je razvijati spretnost, zato začnite postajati bolj domači s svojim razumom.

To je začetek meditacije. Sedite mirno, v udoben in uravnotežen položaj. Kakorkoli sedite, s prekrižanimi nogami ali bolj običajno na stolu, poskušajte imeti vzravnan hrbet, vendar brez prisile. Držite roke na kolenih ali trdno v naročju, oči naj bodo rahlo odprte v prostor pred vami in normalno dihajte. Opazujte svoj um in sledite mislim, ki prihajajo in izginjajo.

V začetku se bo mogoče zdelo, da misli ne izginjajo, temveč da brzijo skozi vaše razmišljanje kot vodni slap. Samo opazujte jih, kako vzhajajo, in dovolite jim, da prihajajo in izginjajo, ne da bi se trudili ustaviti, niti jih ne dopolnjujte. Na koncu uživajte v toploti in radosti rezultata ob mirnejšem umu.