Vsaka spodbuda, naj bo na razumskem ali čustvenem področju, ki jo otrok od rojstva naprej doživlja, je priprava na šolo. Kaj pa lahko storimo tik pred zdajci, da bo guljenje šolskih klopi manj naporno?


otrok v soli

 
Prisluhnimo otroku!
Parola: ‘’Takšen, kot si, nisi v redu, bodi takšen, kot mi in šola pričakujemo, da boš!’’ je najslabša popotnica za bodočega šolarja. V želji, da bi bil naš otrok popoln šolar, pameten in vedenjsko neoporečen, ga omejujemo že pri samem pridobivanju življenjskih preizkušenj in pri doživljanju normalnega otroštva, ki ga nujno potrebuje za vseživljenjsko zorenje.
Od tu izhajajo vse nadaljnje zablode pri šolanju, ki jih starši pogosto delamo pred in med šolanjem, otroka učimo pojmov, ki jih ne razume, operacij, ki jih ne razume, štetja do količin, ki jih ne dojema, niti vrstnega reda niti naraščanja količine, ki ga ponazarja in ga otrok osvaja spominsko namesto razumsko. Starši otroku omejujemo igro, češ, pusti zdaj te otročarije, ker si že prevelik zanje, in tako dalje.
Če želite otroku pri šolskem delu pomagati, ga morate najprej zelo dobro poznati in oceniti njegove zmogljivosti. Le v okviru spodbujanja tistega, kar otrok zmore, bo otrok razvijal samospoštovanje, ki je pri doseganju uspeha mnogo bolj pomembno kot inteligenčni količnik.
 
Najpomembnejši je dar govora!
Ugotovili so, da so v šoli uspešnejši tisti otroci, ki imajo dobre razvite komunikacijske spretnosti. A otroka ne morete prisiliti, da bi govoril, nasprotno, v tem primeru se bo še bolj zaprl. Najpreprostejša metoda za razvijanje govora je ta, da se z otrokom pogovarjamo, ga spodbujamo k temu, da izrazi svoja čustva in ideje. Preprosto, a nam pogosto primanjkuje ravno časa za pogovor. Otrok se ne zadovolji z bežnimi odgovori, ki mu jih navržemo mimogrede v časovni stiski. Pa pomislimo, kolikokrat nam je naporno, ko otrok kar naprej sprašuje. Pojdite z otrokom na sprehod in pogovarjajte se z njim zvečer ob postelji. Že če poslušate otrokovo spontano pripovedovanje, je to čudovita spodbuda za govor. Če je vaš otrok plašen, ga ne silite govoriti pred drugimi. Pogovarjajte se z njim v okolju, v katerem se počuti varnega, učiteljico pa lahko opozorite na otrokovo plašnost.
 
Vzbujanje zanimanja za šolo
Starši o nadarjenosti svojih otrok zelo radi govorijo, vendar običajno zato, ker jih skušajo že zelo zgodaj usmeriti v neko ozko področje dejavnosti, za katero so, po njihovem prepričanju, otroci pač nadarjeni. Morda celo upajo, da bo čez leta njihov otrok na tistem področju genialen. A ko otroka pospremimo v prvi razred, o kakšnih posebnih talentih ne moremo govoriti. Vse tja do 5. ali 6. leta se vsa področja količinsko in kakovostno zelo intenzivno razvijajo, kar pa pomeni, da pride v tem času tudi do številnih nihanj. Če danes naš malček veliko in dobro govori, to še ne pomeni, da je na verbalnem področju močnejši od sosedovega, ki bo našega morda čez tri mesece že prehitel. In če trdimo, da naš otrok lepo riše in slabo teče, mu bomo risanje verjetno vse večkrat ‘podtaknili’, ga pri tem pohvalili, ga spodbujali, ne bomo pa ga spodbujali k teku, ker ga želimo zavarovati pred neuspehom. Ravnati pa bi morali ravno nasprotno. Predšolski otrok potrebuje predvsem spodbude na področjih, pri katerih trenutno ni odličen!
 
Sposobnost koncentracije
Družabne igre so zelo dobra vaja za zbranost, spomin, količinsko predstavljivost, sklepanje in predvidevanje. Sem spadajo tudi tako preproste gre, kot so človek ne jezi se, tombola, spomin, domine, karte, spontane igre z besedami, na primer, izmisli si besede na M ali žival na C. Spodbujajte otroka, da ostane pri igranju čim dlje časa, da reže in lepi, sestavlja kocke, posluša pravljice in kuha puding, ne da bi ga kdo zmotil. Ko vidite, da otrok ni več pripravljen sodelovati, ga povabite k sodelovanju še za pet minut, ki naj bodo potem res pet minut dolge, nato pa igro končajte.
 
 
Družinski urnik za novo šolsko leto
- Pogosto so družine šele zvečer zares skupaj, dragocene ure izkoristijo za skupno večerjo in za pogovore o preteklem dnevu, za naslednji dan pa zmanjka časa. Otroke raje navadimo, da si že zvečer pripravijo šolsko torbo in obleko ter pregledajo, katere obveznosti jih čakajo naslednji dan. Naj nam pomagajo pripraviti mizo za zajtrk. Vsa družina naj vstane vsaj 45 minut, preden je treba iz stanovanja. Zjutraj ne prižigajmo televizije in ne prelistavajmo časopisov, razen če vstanemo pred otroki, posvetimo se drug drugemu z dobršno mero optimizma. Ali najdemo vsako jutro toliko časa in dobre volje, da otroka objamemo in mu zaželimo uspešen dan?
 
Otrok bo morda spet potreboval nekaj naše pomoči, da se bo privadil rednega dela za šolo. Najprej je treba upoštevati, da mora imeti za učenje mir. Če so torej mlajši bratje ali sestre glasni, jih bomo peljali ven ali zamotili z mirno igrico. Najbolje je, da se otrok loti domačih nalog takoj, ko pride iz šole, če je utrujen, naj se igra uro ali dve.
- Otrok naj ima urejeno sobo ali vsaj delovno mizo. 
- Ko smo popoldne spet skupaj, ne zadostuje zgolj vprašanje, kako je bilo v šoli, ali je bil kaj vprašan in kaj je bilo za kosilo. Skrenite stran od rutinskih pogovorov, prek katerih se vam otrok gotovo ne bo odprl. S prvčkom moramo vsakodnevno pregledati zvezke. Preverjajmo, ali so otrokovi zvezki lepo zaviti in podpisani. Ne pozabimo vsakodnevno pokukati v otrokovo beležko, ali ni v njej kakšno pomembno šolsko obvestilo.
- Pri otroku iščimo tisto, kar zna, ne tistega, česar ne zna. Pohvalimo njegov trud, ocene niso merilo uspeha. Otrok nikoli ne primerjajmo z drugimi. Vsak otrok je svet zase, s svojimi talenti in zavidanja vrednimi lastnostmi. Prepoznajmo jih, in se veselimo njegovega novega znanja in dosežkov. Ob tem poskrbimo, da bomo sami dober zgled z organiziranim in neprepirljivim odnosom do obveznosti in ljudi okoli sebe. Žal je tako, da tudi bistri in marljivi otroci v šoli niso zadovoljni in postanejo sčasoma neuspešni, če vladata doma prepir in nestrpnost. V primeru učnih težav, ki grenijo otrokovo veselje do učenja, nam ne sme biti nerodno poiskati strokovno pomoč, saj je navadno vsakršno tegobo pri učenju odpraviti ali vsaj precej omiliti. Ne kritizirajmo na glas in brez utemeljitve učiteljev. Če sumimo, da se šolarju godi krivica, stopimo do pedagoga in se z njim skupaj pogovorimo.